napoved instalacije
Prizorišče: Projektni prostor Aksioma
Odprtje: ponedeljek, 23. december 2024, 19.00
Na ogled: 24. in 27. december 2024 in 3. in 6. januar 2025, 12.00 – 18.00
globoki čas > šamanizem / postajati žival > metamorfoza > nizkofrekvenčne vibracije > olfakcijska zaznava
V globokem času je bila Zemlja izključno geofonični inštrument. Več kot devet desetin svoje zgodovine, več sto milijonov let, na njej ni živelo bitij, ki bi se sporazumevala z zvokom. Živali so se sporazumevale s pogledom, signali, dotikom in vonjem (kemikalijami). Prednik drevesnih cvrčalcev (čričkov, cikad in drugih hroščev) je bil sodeč po fosilnih zapisih eden od prvih pevcev pred 270 milijoni let. Sporazumeval se je z zvočnimi valovi, ki so jih vibracijski organi v njihovem telesu prenašali prek lesa ali listov. Živali se še danes sporazumevamo z ustvarjanjem bobnarskih ritmov, z udarjanjem na vegetacijo in druge opne. V zanki pospešenega časa, smo se znašli pred točko razvozljanja pomena ne-človeških jezikov. Strojno učenje umetne inteligence jezik mapira kot grafično mrežo medsebojnih razmerij, namesto prevajanja posameznih pojmov. Z grafično reprezentacijo so na primer dognali, da kiti uporabljajo fatične fraze in nosijo osebna imena, ter da imajo netopirji pogosto gurmanske pogovore. Raziskovalci ne-človeških jezikov ob tem ostro opozarjajo, da z drugimi-od-ljudi ne smemo komunicirati, dokler ne bomo razumeli kompleksnosti njihove kulture. Za komunikacijo z njimi morajo veljati še višji etični standardi nevsiljevanja, kot danes veljajo v antropologiji, kar smo se naučili v tragični zgodovini kolonializma.
V performativni instalaciji želim raziskati, kako lahko razumemo ne-človeško kulturo in “postajamo žival” brez kolonizacije in kratenja njihove avtonomnosti. Etnoekologi predlagajo, da je bilo nizkofrekvenčno šamansko bobnanje, ki se po fizikalni značilnosti dolgih valov seli precej daleč, namenjeno prav temu: nevsiljivi komunikacij z okoljem in medsebojnem povezovanju brez neposredne intervencije. David Abram, v poetičnem in nekoliko ezoteričnem zapisu “Becoming Animal” predlaga zemeljsko kozmologijo, ki presega predstavo o umu kot o samozadostnem prostoru v naši glavi. Misli zato ne proizvaja zgolj individualni um, ampak so rezultat veččutne zaznave in povezanosti z okoljem. Komunikacijo z ne-človeškimi-živalmi lahko dosegamo s podivjano inteligenco telesa in čutov tudi brez inteligentne tehnologije. Performans se odvija v iskanju manj vsiljivih možnosti za sporazumevanje preko gojenja neantropocentričnega pogleda in živalsko usmerjenih mitologij, v katerih živali ne personificirajo človeških lastnosti, temveč poskušamo mi animalizirati/podivjati sebe. Med drugim umetniška produkcija pogosto zapostavlja olfakcijsko zaznavanje. Element vonja v instalacijo prispeva k nemetaforičnem in nereprezentacijskem ponavljanju zvočilnega organa škržatov in njihovega habitata ter k ne-logičnem / ne-umskem telesnem mišljenju.
Vokalni organi (timbali) škržatov (prvih pevcev) so kot breztelesni organi v obliki številnih bobnov. Reprodukcija naravnega pojava s spremenjeno velikostjo in razmerji ni metaforična. Razlog za povečavo zvočilnega organa je prilagoditev/preoblikovanje timbala na človeške proporce.
Zasnova
• Ogrodje bobna je zgrajeno z materiala lesa.
• Opna so iz hitinske bioplastike. Hitin je močan zaščitni polimer, ki ga najdemo v eksoskeletih in lupinah številnih živalskih vrst med katerimi so tudi škržati. Izbira hitina kot osnovnega materiala za v studiu gojeno bioplastiko je skladnost z željo po zmanjšani uporaba materialov, ki temeljijo izključno na ekstraktivizmu.
• Bobne sprožajo nizkozvočne vibracije zvočnikov in oddajajo pridušen nizkofrekvenčni zvok.
• Sekvenca tolkala sledi analizi ritmične sekvence iz terenskega snemanja škržatov.
• V slušalkah za kostni prenos zvoka poslušamo spekulativno zgodbo, znanstveno pripoved in terenske posnetke škržatov. S tem se proizvajamo fūdo (veter zemlja) po japonskem filozofu Watsuji Tetsurō, ki je predlagal, da so vse kulturne manifestacije zgolj preplet okoljskih pogojev.
Koncept in izvedba: Ida Hiršenfelder
Bioplastika: Sabina Suru
Video: Urša Rahne
Obdelava lesa: Matija Hiršenfelder
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Koordinacija: Tatiana Kocmur
Svetovalec: Dmitriy Morozov
Zahvale: Ema Herlec, Galerija Aksioma, Marko Vivoda (Pina), Aleš Hieng – Zergon, Primož Turnšek, Andrej Koruza (Krater)
S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana – Oddelek za kulturo.
“Pod borovci” temelji na delavnici “Prevod zverinic”, Piet Zwart inštitutu (2022) kot odvod raziskave Empatične atmosfere, o čustvenem povezovanju z geofoničnimi entitetami preko potopitvenega zvoka. Večsenzorna instalacija bo tretja v seriji, v kateri raziskujem razmerje med empatično zvočnostjo, potopitvenim telesnim zaznavanjem in zvočno ekologijo po instalaciji “Hipertermija” (2023) in “Spiralna nihanja” (predvideno za april 2024). Predhodnika instalacije “Pod borovci” sta bila zvočna sprehoda iz serije Prevod zverinic Pod bukvami (Jazz Cerkno, 2024) in Pod javorji (niansa, 2024). V tej instalaciji nadaljujem raziskovanje elementarnega sorodstva med človeškim telesom in dihajočo Zemljo, ki ga raziskujem z ambisonično AV kompozicijo “Voluminozno gibanje vodne Zemlje” in “Veter nas bo odpihnil“.