Ambisonična kompozicija raziskuje dinamično naravo okoljskih procesov in transformativne lastnosti vode. Skladbo navdihuje sistemski pristop k življenju, ki sledi toku nenehno spreminjajočih se novih ekologij. Vodo, pogosto opevano kot izvor življenja, uravnavamo z mogočnimi zgradbami iz preteklosti in sedanjosti. Gradimo jezove, da bi izkoristili njeno moč za proizvodnjo električne energije. Točimo jo v okrašene fontane, da bi reke turistov navdušili s kaskadami vodnih slapov. Kljub temu se izmika našemu nadzoru ter kaže svojo moč in nepredvidljivost s sušami, nevihtami in poplavami, ki so posledica našega lastnega oblikovanja Zemljinega terena. Kompozicija sledi vodi od neokrnjene hladne reke do vse bolj tople morske juhe in dramatičnih trkov valov ob skalnate obale. Prežeta je z utekočinjenim sintetiziranim zvokom, da bi izrazila tako ekološki obup kot upanje v svetlejšo prihodnost.
Vsako zvočno raziskovanje začnem na točki srečanja, naključnega dogodka med terenskim snemanjem. Slišim nekaj, česar še nisem slišala, ali pa me kakšna stvar poetično premakne. To so srečanja s pojočimi mostovi ali nepričakovani odmevi na bregu majhnega potoka. Snemanje s hidrofoni me je potegnilo k poslušanju padavin ob vodnih atmosferah okoli kanalov in jezer v Haagu ter morja v Scheveningenu. Prvi posnetki so bili dežne kaplje na železni ograji na mojem balkonu v Mariahoevu. Zanimala me je ritmična podobnost vodnih kapljic na železni ograji z gamelanom. V knjigi A Climate: A Philosophical Study, Tetsurō Watsuji pravi, da naše okolje odločilno vpliva na obliko naše kulture. Zabavno se mi je zdelo, da je plastenje dežnih kapljic na železni ograji na Nizozemskem podobno ritmični kompleksnosti indonezijske klasične glasbe, dveh geografsko oddaljenih držav s težavnimi političnimi povezavami.
Predstavitve:
Open Thursdays, ZiMMT, Leipzig (DE), 19. oktober 2023
Festival IZIS, Libertas, PiNA Koper (SI), 9. oktober 2023
Festival Mladi levi, Ljubljana (SI), 20.-26. avgust 2023
Divergent Convergence #2, Grey Space, Haag (NL), 29. marec 2023
OTTOsonics Festival, Alter Bauhof, Ottensheim (AT), 17.-18. september 2022
Osnutek: OTTOsonics rezidenca, Ottensheim (AT), junij 2022
Medijski odzivi:
Marina B Žlender, Oktafonsko špičenje ušes v Kinu Šiška, Sigic, 20. marec 2024 [PDF]
Vid Lenart, Če je Easy, ni Izis, Dnevnik, 18. oktober 2023 [PDF]
Festival IZIS, @Libertas, produkcija: PiNA Koper, 9. oktober 2023. Kustos glasbenega programa: Mauricio Valdés San Emeterio. Photos by Emilija Blauzdytė
Spodaj: foto Urška Boljkovac, Arhiv CONA, 19. marec 2024
Opis kompozicijskega postopka
Izhodiščna motivacija zvočnega raziskovanja se začne na točki srečanja, naključnega dogodka med eksperimentalnim terenskim snemanjem, ki izhaja iz vztrajne terenske prakse. Nekaj slišim, česar še nisem slišal, ali pa se počutim poetično nagovorjeno s kakšno stvarjo. To so srečanja s pojočimi mostovi ali nepričakovanimi odmevi na bregu majhnega potoka. Snemanje s hidrofoni me je potegnilo k poslušanju drobnih padavin in vodnih atmosfer okoli kanalov in jezer v Haagu ter morja v Scheveningenu. Moji prvi posnetki so bili dežne kaplje na železni ograji na balkonu v Mariahoevu. Zanimala me je ritmična podobnost vodnih kapljic na železni ograji in gamelana, ki sem jo pozneje povezal z antropološkim delom A Climate: A Philosophical Study Tetsurōja Watsujija, v kateri utemelji, kako naše okolje močno vpliva na oblike naše kulture. Zdelo se mi je zabavno, da plastenje dežnih kapljic na železni ograji na Nizozemskem spominja na ritmično kompleksnost indonezijske klasične glasbe, dveh geografsko oddaljenih držav z obremenjenimi političnimi povezavami. Tako sem posnetek najprej prispeval z Sounding the Spui, 18-kanalni instalaciji v okviru festivala Rewire, Haag (2022), ki ga je kuriral Justin Bennett kot rezultat delavnice terenskega snemanja. Kasneje sem prispevek rekomponiral za šestkanalno kompozicijo s terenskim snemanjem, (Re)Sounding the Spui, ki je bila predvajana na festivalu Composing Spaces v Amare, Haag (2023).
Prvi osnutek skladbe Voluminous Movement of a Watery Earth sem sestavila v ambisoničnem sistemu OTTOsonics (Avstrija) med umetniško rezidenco junija 2022 s kodirnikom in dekoderjem IEM. Takrat sem se osredotočil za eksperimentiranje z gibanjem, lokalizacijo in konvolucijami ter preverjala njihov vpliv na zaznavanje prostora. Rezultat je bilo ilustrativno zaporedje vodnih zvokov z nekaj začetnimi idejami za poznejšo kompozicijo. Poleg tega sem začel razvijati skladnost in verodostojnost hkrati uporabljenih zvokov. Neprecenljiv navdih so mi bili knjiga A Sound Map of the Danube Annee Lockwood ter več skladb Manje Ristić in Jane Winderen.
Zvok vode je nagrajujoče gradivo, kajti zelo redko pride do razkoraka med fantastičnimi izkušnjami med terenskim snemanjem in zvočnim rezultatom v studiu. Voda običajno zveni pomirjujoče ali vznemirljivo, tudi ko poslušam slap z debelimi plastmi belega šuma. V nadaljevanju navajam nekaj osrednjih terenskih snemanj, s katerih sem uporabil gradivo za to delo, z imenom lokacije, tehniko snemanja, letom nastanka in geolokacijo.
– Soča, hidrofon, 2021, 46°20’29.5″N 13°40’22.9″E.
– Rim, Fontana di Trevi, kardioidni mikrofon, 2022, 41°54’03.6″N 12°29’00.7″E.
– Rudnik Mramor Hotavlje, vsesmerni mokrofon, 2022, 46°07’20.9 “N 14°07’00.8 “E.
– Soteska Pekel, hidrofon, kardioidni in vsesmerni mokrofon, 2022, 45°53’10.1″N 14°22’00.2″E.
– Ottensheim, nevihta, vsesmerni mokrofon, 2022, 48°19’58.0″N 14°10’21.7″E.
– Sečovlje, soline, Kanal sv. Jerneja, hidrofon, 2021, 45°29’53.2″N 13°35’36.7″E.
– Sava, hidrofon, vsesmerni mokrofon, 2022, 46°19’35.5″N 14°11’32.4″E.
– Haagse bos, zamrznjeno jezero in kanali, hidrofon, geofon, 2022, 52°05’30.7″N 4°20’23.1″E.
– Westduinpark, geofon, kardioidni in vsesmerni mokrofon, 2021, 52°04’55.4″N 4°14’03.5″E.
– Rotterdam, vrtovi, kardioidni mikrofon, 2022, 51°55’30.9″N 4°26’36.0″E.
– Haverkamp, dež na železno ograjo, geofon, 2021, 52°05’25.0″N 4°21’02.0″E.
Začel sem z ugotavljanjem lastnosti zbranih vodnih materialov, od drobnih kapljic majhnega potoka do velikega odmeva velikih kapljic v kamnolomu. Nato sem se potopil v preplavljajoči nasičeni beli šum slapu. Dežne kaplje na železni ograji ali dežniku z udarnim ritmom, podobnim gamelanu. Kovinski dež na pločevinasti strehi. Tok ljudi ob vodnjakih ali koraki na poplavljeni ulici. Pljuskanje in penjenje morske vode. Ali pa poslušam pridušene kvalitete blatnih voda, visoko ločljivost in visokotonsko pretakanje kristalno čistih voda ali odmevni večplastni zvok z visokimi tonskimi zamahi zamrznjenega jezera. V nasprotju z drugimi vodnimi zvoki, ki imajo jasno smer, se nenadna gromovita nevihta pojavi in nenadoma izgine, tako kot ptica, ki pljuskne v vodo.
Te lastnosti so mi mi ponudile prepoznvno nit pripovedi. Spomnim se na primer dela improvizacijske seje z glasbeniki/prijatelji (Tisa Neža Herlec, Philipp Ernsting, Josué W. Amador in Filippos Glinavos) v Rotterdamu konec leta 2021, na kateri smo sledili podobi zvokov, podobnih vodi. Akuzmatične fragmente teh posnetkov sem uporabil kot poudarke za kristalno čisto vodo, posneto s hidrofonom.
Nato sem jasne melodične sekvence podvodnih posnetkov pretvorila v MIDI in jih pripravila za instrument z imitacijskimi lastnostmi. Našla sem digitalni instrument marimba, ki je najnatančneje spominjal na curljanje vode, in ta zaporedja nanesla eno na drugo, da sem ustvarila bogatejše harmonije.
Kljub temu je kompozicija rabila več čustvene in poetične identifikacije, zato sem vključil pripovedni vokal izvajalke in pripovedovalke zgodb Ane Čavić, ki ima lep zven in nekoliko visok glas. Diktirala je daljši citat iz knjige Salome Voegelin (2019, 75). Nazadnje sem se odločil, da bom uporabil le aluzije, kot je “voluminozno gibanje vodne Zemlje”, da bi nekoliko potegnile asociativni tok. Besede so počasi zrnile in se zlivale z vodnimi zvoki.
Nadalje sem uporabila več modularnih dodatkov, posnetih z VCV rackom, in Benjolin sintetizatorjem, ki proizvajata zvoke kapljic, podobne vodi, ter več poliritmičnih in tolkalnih zvokov, posnetih z Buchla Easel.
Kompozicija se začne s skoraj nezaznavnim belim šumom slapu, ki počasi postaja redkejši in tanjši v gostoti in frekvenčnem razponu. Počasi se pod debelimi plastmi belega šuma pojavi curljanje vode, ki se mu pridruži klepet turistov, ki govorijo v več jezikih. Pomen govorice je nerazpoznaven. Prizor se nato potopi v debelo plast nižjefrekvenčnega analognega nihanja in ga preplavijo bolj nenadni analogni zvoki. Majhen tok se približa in se prostorsko opredeli kot pritok in odtok proti središču in ven v prostor. Nato se ozračje prevesi v številne nepovezane harmonične plasti razpršenih tekočih digitalnih instrumentov, vokoderjev, nihajočih frekvenc približanega snemanja, igranja na steklo in zgoraj omenjene improvizacijske seanse. Zaporedje počasi postaja ritmično, dokler prizorišča ne prevzamejo izrazite dežne kaplje, podobne gamelanu. Številni ritmi se združijo v konstantni ritem hoje po poplavljeni površini, ki poslušalca pripelje v veliko odmevno dvorano z ogromnimi kapljicami in dolgim zamikom. Nato se z melodičnim vokalom spet potopimo v globok kroglasti prostor. Tu se pojavi pripoved, ki nas približa aluziji na voluminozno vodo. Prizor se nadaljuje s podobnim dolgim hromenjem z nekoliko svetlejšo obarvanostjo in oddaljenim curljanjem vode, ki se stopi z vzorci marimbe. Občasno nenadna visoka napetost ledu prekine valovito pomirjujoče prizorišče. Žuborenje potokov postane ritmično izrazitejše, nato pa jih nenadoma prekine grmenje in kompozicija se konča s hrupnim močnim dežjem, ki spominja na začetek s slapom.