Odprtje instalacije: ponedeljek, 15. april 2024, ob 20:00
Trajanje razstave: 16. – 25. april 2024, 14:00–18:00 (med tednom)
Prizorišče: Osmo/za (v produkciji Projekta Atol)

V razpravi The Body of Nature and Culture Rod Giblett postavi trditev, da je »v predmoderni zahodni in nezahodni medicini telo razumljeno kot Zemlja in Zemlja kot telo, medtem ko je v moderni zahodni medicini telo mišljeno kot stroj«. Razvoj tovrstnega pogleda v novem veku in fragmentiranega anatomskega raziskovanja telesa je sovpadal s kartiranjem Zemlje v procesu kolonizacije. Izolacijski pogled celoto zvede na posamezne delčke ali zgolj površino nečesa, kar je sicer tridimenzionalni živi prostor. Na ta način obravnavani delčki organizma postanejo zgolj reprezentacije, ki jih je možno zamrzniti v času in prostoru; s tem prenehajo obstajati v stohastični matriki odprtih možnosti. 

Giblett pravi, da »reprezentacija splošči globino telesa in Zemlje na površino«. Posledica tovrstnega mišljenja za medicino je visoko specializiran pogled na dele človeškega telesa, ki ne upošteva nemehanskih parametrov. S tega vidika inteligenca na primer izvira iz osrednjega živčnega sistema, torej iz možganov, in razmerje med možgani in telesom (pri različnih vrstah) še vedno velja kot kazalnik inteligence, čeprav je bil ta pogled že davno ovržen. Specializirane medicinske raziskave vse bolj natančno razkrivajo delovanje mehanizma, a hkrati spregledajo fantastični svet možnosti v nevronskih mrežah, procesih in bitjih, ki svoje inteligence ne črpajo iz centraliziranega živčnega sistema. Mentalni procesi se na primer odvijajo tudi v razmerju med bitjem in njegovim mikrobiomom. Rešitev ni obravnava mikrobima kot organa, saj bi ga s tem zvedli na zgolj delček mehanizma, temveč kompleksno preučevanje fiziološko-mentalnih razmerij z novimi postopki diagnostike ter združevanje zahodne medicine z medicinami, ki niso podvržene mehanicističnemu pogledu (npr. s kitajsko medicino).

Zvok naj bi ljudje zaznavali s slušnimi živci v notranjem ušesu, vendar poslušanje še zdaleč ni omejeno na delovanje ušesnega mehanizma. V prvi vrsti poslušamo s pozornostjo, mentalnim procesom, relativno neodvisnim od mehanske zaznave. V glasbeni teoriji mnogokrat izrečena misel, da lahko zapremo oči, ne moremo pa zapreti ušes, še zdaleč ne drži, kajti zvok lahko filtriramo (odpiramo in zapiramo) s pozornostjo. Jonathan Sterne je na primer izpodbijal domnevo, da med zvočnim in vizualnim obstaja hierarhija zaznavanja v binarnih parih sferično/usmerjeno, potopitveno/perspektivično, afektivno/intelektualno, časovno/prostorsko, subjektivno/objektivno, notranje/površinsko, blizu/daleč in življenje/smrt. Osrednji problem binarne obravnave čutil ni okulocentričnost družbe, temveč dediščina humanizma in mehanicističnega pogleda na zaznavo. Zvok tako ni zgolj nekaj, kar slišimo z ušesi, temveč nekaj mnogo bolj krhkega in poroznega. 

Kadar se osredotočimo na iskanje orodij za koreografijo afektov, lahko katerokoli čutilo ustvari občutek prisotnosti, prepustnosti, čustvene izkušnje, empatičnega vpliva, mentalne vpletenosti in prostorske orientacije. V zvočni instalaciji Spiralna nihanja zato zvok ni obravnavan z vidika slušnega zaznavanja notranjega ušesa, temveč kot vibracija, ki jo zaznavamo tudi z drugimi čutili, na primer kot vibracijo v telesu ali kot nihanje drobnih niti, ki jih sproža zvočno valovanje v zraku, ali kot svetlobno pulziranje. Zvočna instalacija je prvotno namenjena neslušečim, čeprav jo lahko poslušajo tudi slušeči. 

Ambientalna/haptična kompozicija in instalacija temelji na terenskem snemanju naprave za funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) v Laboratoriju za magnetno resonanco na Inštitutu Jožef Stefan. Zajemanje magnetno resonančnega spektra in prevajanje diagnostične metode in vivo v haptično umetniško izkušnjo izhajata iz poskusa preseganja mehanicističnega pogleda na zaznavo, kot je na primer sluh. Avtorica je uporabila več tehnik terenskega snemanja za zvočno prevajanje različnih frekvenc (zvočnih in elektromagnetnih) v digitalni (slišni) spekter. MRI sekvence, od katerih vsaka traja približno dvajset minut, tvorijo temeljno kompozicijsko partituro. Za glasbeno razširitev zvoka naprave je umetnica uporabila različne modulacije, kot so resonanca, trenje, akumulacija, odboj, rotacija, spirala in fazna sinhronizacija. Zvočne komore je postavila v ambisonično spatializacijo ter razvila kompozicijske strategije za prenos nizkofrekvenčnih (< 200 Hz) in podzvočnih vibracij (< 20 Hz) s telesnim/fizičnim učinkom. Kompozicija se ukvarja s čustvi in občutki namesto mehanskimi meritvami telesa. Foucault pravi, da se bolezen konstituira kot predmet v diskurzu medicine, ki je tesno povezan z diskurzom narave. Zato instalacija napeljuje na poslušanje kot prepusten čut, ne pa kot objekt. Poleg tega kompozicija vključuje tudi resonanco telurskih tokov, kar vzpostavlja neposredno povezavo med telesom in Zemljo ter s tem spodbuja razmišljanje o novih ekologijah in biopolitičnih razmerjih.

Koncept, electronika, instalacija, kompozicija: Ida Hiršenfelder (beepblip)
Sodelavci pri terenskem snemanju z MRI:
Igor Serša in Ana Sepe (Laboratorij za magnetno resonanco, Inštitut Jožef Stefan)
Tehnična pomoč:
Valter Udovčić
Svetovalec za lasersko rezanje: Jakob Grčman (Rampa Lab)
Produkcija:
Projekt Atol (Tina Dolinšek, Uroš Veber, Rea Vogrinčič)
Svetovalec za prostorsko glasbo:
Blaž Pavlica (DIY ambisonična kupola)
Tehnična oprema:
Zavod Aquatocene Studio (Robertina Šebjanič) & Zavod Pina (Mauricio Valdes, Borut Jerman)
Fotografija:
Katja Goljat
Podpora:
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana (Oddelek za kulturo)

Z instalacijo avtorica nadaljuje raziskovanje zvoka elektromagnetnega spektra. Izvedla je serijo tridnevnih delavnic Tipalke za elektromagnetno polje (2021–3) za terensko snemanje elektromagnetnih frekvenc in njihovo uporabo v kompozicijah; zasnovala valovnosintetično kompozicijo Morfoiki (2022), na podlagi katere je izdala samostojni album Termofilija (2024); razstavila instalacijo Hipertermija / Morfoiki (2023–4), v kateri kot na inštrument igra na elektromagnetno sevanje sekvence sončnih neviht.