Med terenskim snemanjem se povežem z okoljem s pozornim poslušanjem raznolikosti zvočnih dogodkov v akustičnem okolju. V tem prepletu prostorskega zaznavanja zvočnih dogodkov lahko doživim estetsko, čustveno, empatično ali celo duhovno povezanost s stvarmi. Takšna zaznavna in čustvena stanja prevajam v prostorske kompozicije, s čimer poskušam prevesti subjektivne izkušnje ter s tem pri poslušalcih vzbuditi empatijo in ekološko zavest. Vrtim se v zanki poslušanja, snemanja, prevajanja, komponiranja in ponovnega poslušanja. Vsako dejanje vključuje vnaprejšnje predstave o okolju in njegovem zvoku, ki določajo, kaj se mi zdi pomembno. Navdihuje me posthumanistična filozofija s kulturnim premikom v smeri proti kompleksni in neantropocentrični občutljivosti za okolje, ki ne temelji na binarnosti ali izključevanju. Sprašujem se, kakšne zgodbe pripovedujejo drugi, ali imajo glasbenost in ali lahko ljudje z njimi doživljamo sorodnost?”