Moja praksa temelji v zvoku, a pogosto vključujem tudi taktilne, vohalne in vizualne elemente, da bi prostorske izkušnje naredila bolj žmohtne ter pri poslušalstvu spodbudila empatijo in ekološko ozaveščenost. Rada delam z majhnimi poslušalskimi skupnostmi, ki se zberejo na in situ zvočnem sprehodu na prostem, ali pa v večkanalnih in ambisoničnih prostorih, ki omogočajo globoko poslušanje. Med terenskim snemanjem se povežem z okoljem tako, da pozornost preusmerim na raznolikost zvočnih dogodkov v akustični atmosferi. V tem prepletanju prostorskega zaznavanja zvočnih pojavov doživljam estetsko, čustveno, empatično ali celo duhovno povezanost s stvarmi in to afiniteto do temnih ekologij želim prenesti na druge. Moj zvok je pogosto mikrotonalno uglašen in je všeč tistim, ki uživajo v zahtevnih frekvencah. Navdih najdem v posthumanistični filozofiji, ki predlaga kulturni premik k neantropocentrični občutljivosti v okolju, brez zanašanja na binarnosti ali izključitve. Sprašujem se, katere zgodbe pripovedujejo glasovi drugih? Ali premorejo muzikalnost in ali lahko ljudje z njimi doživljamo sorodstvo?