Moving Objects was a group exhibition of responsive installations created by Sanela Jahić, Borut Savski and Zoran Srdić Janežič, in which artists treat mechanical objects as a medium used to express emotions. Savski placed on show three cybernetic mechanisms from the Strained Structures series: The Tree of Life (2010), The Flowers of Evil (2013) and Snake (2014). As the mechanisms unpredictably twist their torsional elements they all appear to function as living mechanisms. They are fuelled by motives from the biblical cultural context and between them they create an allegorical situation in the Garden of Eden. They respond to the sounds and movements in the surroundings and function as a metaphor for the relations within society. Jahić is presenting Scanner (2005-2008, 2014), a jerky installation for dematerialising images, in which the push of a button makes the horizontal line with LED slip along the vertical axis. A holographic image is instantaneously ‘painted’. The image is defined by the software and the relation between the speed of movement and the location of the LED diode on the photographic matrix. Srdić Janežič continues to research the relations between value and the value system and between the real and virtual space. The moving mechanical object Corpus Mechanica (2014), which occupies the gallery’s air space, emerged from the series Corpus Indeterminata 3D, which consisted of a scanned head of the artist and the body of a pig. Even though the puppet/body/statue/organism has its own life, which the artist literally and symbolically blew into it with a helium balloon, the body’s movements are determined by the environmental changes and its inner mechanism.
[title] Moving Objects [Gibljivi in ganljivi objekti]
[artists] Sanela Jahić, Borut Savski, Zoran Srdić Janežič
[curator] Ida Hiršenfelder
[photo and translation] Sunčan Patrick Stone
[venue] Šklovec Tower Gallery, Kranj; Carniola Festival
[duration] 23rd August to 2nd September, 2014
[producer] Jana Putrle Srdić
[production] Gulag – emerging visual, sound, intermedia art and new poetry.
[coproduction] MKC Maribor – Cultural Incubator, International Festival of Computer Artd – MFRU; Carniola Festival; Škrlovec Tower Gallery
[acknowledgements] Andrej Primožič, Jože Slaček, Jan Sterniša
[supported by] Ministry of culture of the Republic of Slovenia and Municipality Kranj
Gibljivi in ganljivi objekti je razstava odzivnih instalacij Sanele Jahić, Boruta Savskega in Zorana Srdića Janežiča, ki mehanske objekte obravnavajo kot medij za izražanje emocionalnega jezika. Savski razstavlja tri kibernetične mehanizme iz serije Prenapete strukture: Drevo življenja (2010), Rože zla (2013) in Kača (2014), ki delujejo kot živi organizmi, ker mehanizmi zelo nepredvidljivo sprožajo torzijsko zvite trakaste elemente. Napajajo se z motivi iz bibličnega kulturnega konteksta, ki med seboj vzpostavljajo alegorično situacijo v rajskem vrtu. Odzivajo se na spremembe zvoka in gibanja v prostoru in delujejo kot metafora za razmerja v družbi. Jahićpostavi sunkovito instalacijo za dematerializacijo slike Skener (2005-2008, 2014), ki ob pritisku na sprožilec povzroči zdrs horizontalne premice z LED diodami po vertikalni osi. V hipu se »naslika« hologramska podoba v prostoru in času, ki jo določa programska koda v razmerju med hitrostjo gibanja in lokacijo LED diode na fotografski matrici. Srdić Janežič nadaljuje raziskovanje razmerja med vrednostjo in vrednoto ter realnim in virtualnim prostorom. Gibljivi mehanični objekt Corpus mechanica (2014), ki zaseda zračni prostor v galeriji, izhaja iz serije Corpus Indeterminata 3D, s skenirano glavo umetnika in telesom prašiča. Čeprav ima lutka / telo / kip / organizem lastno življenje, ki mu ga je umetnik dobesedno in simbolno vdihnil s helijevim balonom, je gibanje lutke determinirano z okoljskimi spremembami in upravljanjem notranjega mehanizma.
Dela treh, umetnice in umetnikov, so na prvi pogled zelo raznorodna, kar v galerijskem prostoru vzpostavlja napetost med različnimi estetskimi in formalnimi zahtevami. Jahić je iz formalnega, konceptualnega vidika dogmatična. Svoja dela potisne do skrajnega roba tehnične in vizualne perfekcije, saj je njena zahteva, da so vse niti v mrežnici med seboj povezane. Preprečuje naključja, napake ali ničte prostore. Savski dela mehanske skice in gradi nestabilne sisteme, ki se skušajo vzdrževati v gibanju / pri življenju, da bi pokazal na obstojnost še tako bazičnih sistemov. Srdić Janežić izhaja iz kiparskega krokija, prepletenega s hipnim vtisom, asociativnim tokom, hudomušnostjo in humornostjo naključne situacije, v kateri prepoznava vzvode, ki jih posthumanistična teorija opredeljuje z idejo o identiteti v nenehnem postajanju. Vsi trije nastopajo kot kritiki obstoječega družbenega sistema, vendar se na družbena neskladja odzivajo na povsem različne načine. Srdić Janežič z gromkim smehom, Savski z zajedljivo kritiko in vztrajnostjo, Jahić pa z umikom v perfektni svet, ki ga gradi po lastnih brezhibnih zahtevah. Postavitev s temi različnimi pristopi ustvarja razpoloženje alegoričnega vrta, kot so ga imeli v mislih pri snovanju koncepta za razstavo že sami umetniki. Vsako delo sprva ponuja zabavno raziskovanje odzivnih funkcij in senzorne občutljivosti objektov na zvok, gibanje ali svetlobo z različnimi zvočno-vizualnimi rezultati. Prehoditi razstavo z vprašanjem: ali dela?, je bržčas zabavno, mnogo bolj zagonetno pa je prehoditi razstavo z vprašanjem, kako dela in kaj proizvaja, kajti ob tem se razpirajo odgovori, ki med deli prikažejo podoben pogled na teorijo vedenja, vlogo tehnoloških orodij pri produkcji umetniških del, družbena protislovja in nenazadnje čustvena in empatična stanja. Bistvena podobnost med deli je vprašanje svobodne volje človeka in avtonomije mehanskih organizmov, ki jim dopuščajo lastno življenje. Ne zato, da bi zagovarjali obstoj računalniške singularnosti kot take, temveč, da bi odvrnili človeka od homocentričnega pogleda in mu dali enako mesto v odnosu do avtogenerativne (avtopoetične) narave, ki je vpisana tako v programsko kodo kot v razmerja v mulekulah. Jahić želi ukrotiti to zver, ki ji reče mašina, razumeti njene vzvode, da bi jo pripravila do tega, da proizvaja nemogoče, saj če lahko stroj proizvede tisto, kar v fizikalnem smislu ni možno misliti, potem se lahko podobne metode premeščanja zgodijo tudi na drugih področjih. Savski dopušča, da se mašini meša, da začne proizvajati nepredvidljve vzorce, kar hkrati pomeni, da so odprte, svobodne in nepredvidene odločitve možne, ne glede na njihovo morebitno družbeno nesprejemljivost. Srdić Janežič uporablja mašino zgolj kot vzvod, s katerim prikaže vpetost v mehanicistično, determinirano in nesvobodno početje, medtem pa uporablja virtualni prostor zato, da v njem združuje na videz nezdružljive realnosti, ne samo virtualno, obogateno in fizično, temveč tudi realnost, ki jo definirajo različni ideološki pogledi na klasifikacje živih bitij in sistemov. Gradnja tovrstnih nemogočih in nezdružljivih strojev, v katerih se prepletajo lepota in zlo, človeško in živalsko, vidno in nevidno niso zgolj gibljivi in zabavni, temveč tudi ganljivi in zagonetni.
[description of artworks]
Sanela Jahić: Skener (2005-2008, 2014) je mehanska instalacija. Sunkovit sprožilec po vertikalni osi požene v gibanje vodoravno linijo z LED diodami, ki so programirane tako, da prikažejo fotografsko matrico v času. Barva vsake izmed diod se spremeni glede na razdaljo, ki jo prepotuje, v razmerju do hitrosti gibanja skenerja in barvnih razmerij na matrici nosilne podobe. Hipna hologramska in dematerializirana slika, ki se zabliska, prikazuje podobo iz dolgotrajnega performansa Korenine, na kateri je luknja v zemlji in prepletene drevesne korenine v praznem prostoru. Podoba je ključnega pomena pri razumevanju mesta, na katerem se formalno ukvarjanje umetnice z obstojem slike v kontekstu aktualne tehnologije prelomi ter razpre čustvene vsebine in proces emancipacije od osebne zgodovine. Umetnica s perfektnimi mehanizmi prikaže nezmožnost izkoreninjenja družbenih determinizmov.
Borut Savski: Drevo življenja (2010), Rože zla (2013), Kača (2014) Serija dinamičnih in gibljivih objektov Prenapete strukture delujejo kot živi organizmi. »Vse prenapete strukture imajo značilnost prenosa gibalne energije s pomočjo torzijsko nasprotno napetih trakov, kar omogoči zabris prejšnjih enostavnejših, rotacijskih načinov giba in pripomore k mehkobi gibanja«[1], pa tudi h konvulcijam, trzanju, krčem, ki delujejo srhljivo kot organi brez teles. Umetnik jih imenuje tudi »utelešene metafore«, pri čemer izhaja iz prvotnega starogrškega pomena za metaforo (μεταφορά), ki pomeni »prenos«. Imenuje jih tudi kibernetski objekti, ker imajo v programski kodi določeno, da stroju vračajo povratne informacije o okolju ter delujejo podobno odzivno kot živi organizmi. Drevo življenja (2010) je odzivna mehanska instalacija, ki reagira na zvočne šoke v prostoru. Raziskuje potenciale kibernetskih (samouravnavajočih) lastnosti sistema, ki se odziva na spremembe v okolici. Odzivi ne prihajajo zgolj od zunaj, temveč so pogojeni tudi s spominom oziroma pomnilnikom v mikroprocesorju, ki na podlagi prejšnjih izkušenj izračuna posledice. Drevo življenja in drevo spoznanja v tradicionalnem izročilu predstavlja tisto točko, na kateri so se ljudje začeli zavedati samih sebe. Umetnik se nanaša na novo definicijo življenja in zavedanja, ki sta ga predlagala teoretika Humberto Maturana in Francisco Varela. Kot živega sta prepoznala vsak sistem, ki je sposoben avtopoetike oziroma samokreacije. Rože zla (2013) je odzivna gibljiva zvočna instalacija, ki je nastala v navalu besa ob trku v birokratski sistem, ki ni zgolj hladen, temveč tudi čisto brez zadržkov slabohoten. Lepe črne lilije krasi zvočna usklajenost med dvema piezo zvočnikoma. Umetnik postavlja paradoks med estetskimi težnjami, ki so lahko tudi zlobne, kot na primer nacistična in fašistična idelogija, ki sta imeli zelo visoka estetska merila, pa vendar delovali skrajno cinično in kruto. »Glasba je edina zvrst umetnosti, ki se je uspela pomiriti z razmerami v koncentracijskem taborišču.«[2] Kača (2014) ravno tako uporablja princip torzijsko zvijajočih se trakov, ki jih sproža programirano premikanje roto motorjev. »Zgrajena je na podlagi ideje o svetopisemski rajski kači, ki je v resnici metafora o človekovi svobodni volji, z drugimi besedami: odločitvi. V tem primeru gre za študijo sinusnega giba, ki sodi med temeljne principe v bioniki in izhaja iz principa kroženja. Prevod gibanja proizvajaja zvijanje, ki je podobno kači. Objekt reagira na prisotnost in gibanje drugega telesa v prostoru.«[3]
Zoran Srdić Janežič: Corpus mechanica (2014) Corpus mechanica je gibljiv objekt / lutka / kip / organizem iz serije umetniških del in akcij Corpus indeterminata, ki nastaja od leta 2010. Tokrat bo kip potoval v vmesnem prostoru med digitalnim in fizičnim prostorom. Glava lutke je nastala na podlagi 3D skeniranega portreta umetnika, ki je bil zmodeliran v programu Maya in ponovno prenešen v fizični prostor. Telo prašiča / živali je umetnik tokrat nadomestil s helijevim balonom, da lutka zlahka pluje po zračnem prostoru galerije. Gibanje lutke po prostoru uravnava mehanizem, priključen na vzvode za animacijo lutke, na njeno gibanje pa nepredvidljivo vpliva tudi premikanje publike po prostoru. Prašič z umetnikovo glavo se znajde v čudnem položaju, na eni strani ima vse lastnosti, ki bi ga lahko naredile za samostojno in svobodno gibajoče se telo, na drugi strani pa nad gibanjem nima nobenega nadzora. Corpus mechanica prežema za umetnika značilen humor in kritika človeškega razumevanja živalskega in lastnega telesa.[4] Letečega prašiča bo umetnik v sodelovanju s Kulturnim inkubatorjem (MKC Maribor) na MFRU 2014 pripeljal tudi v performans z obogateno realnostjo v projektu Corpus Animata AR – interaktivna kiparska VR postavitev.
[biographies of artists]
Sanela Jahić (r. 1980) je zaključila diplomsko delo na ALUO, z naslovom Socialni subjekt v kinetičnem objektu. V letu 2010 je kot štipendistka Ministrstva za kulturo RS končala podiplomski študij mednarodne smeri z naslovom Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije, na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Živi in dela v Nemčiji, Sloveniji in Bosni. Je avtorica številnih intermedijskih projektov in dobitnica nagrad: Študentska Prešernova nagrada za slikarstvo, grafiko in video produkcijo 2003; Mednarodno priznanje na 7. Bienalu slovenske grafike v Novem mestu 2006; Art of Engineering v Berlinu 2010; Nagrada Pixxelpoint 2011; Nominacija za nagrado OHO 2014. Internetna stran: sanelajahic.blogspot.com
Borut Savski (r. 1960) je od leta 1984 je deloval na Radiu Študent Ljubljana, med leti 1993 in 1997 je bil redno zaposlen na Radiu Študent kot vodja organizacije in izvedbe programa. Po letu 1997 je postal skrbnik iniciative Ministrstvo za eksperiment na Radiu Študent, ustanovljene za raziskovanje in uporabo novih medijev. Leta 1997 soorganiziral pionirski mednarodni projekt združevanja radijskega medija in interneta Xtended Live Radio. Leta 1998 se je kot soavtor udeležil mednarodnega projekta internetnih aktivnosti na festivalu Ars Electronica v Linzu. Na Radiu Študent začel z oddajo Huda ura, v kateri predstavlja zvočno umetnost s filozofskega stališča. Od leta 1999 samostojno in redno ustvarja na polju umetnosti in civilne družbe, rad piše in objavlja eseje. Prvi umetniški projekt: „Zvočni biotop“ leta 1999 v galeriji Kapelica – sledilo jih je veliko. Je soustanovitelj umetniškega društva Trivia leta 2004. Od leta 2007 dela na stalno aktivni spletni založbi Trivia Records, ki je izdala tri tiskane Cd-je in preko 50 spletnih albumov. Od leta 2007 intenzivno sodeluje v iniciativi Cirkulacija 2, katere soustanovitelj je (številna lokalna in nekatera mednarodna gostovanja – 2009, 2012 in 2013) in ki je v letu 2014 dobila nove prostore v Tobačni mestu v Ljubljani. Je soustvarjalec mini festivala Prostor časa, ki podpira in predstavlja ustvarjalnost na hibridnih področjih tehnološko podprte umetnosti, robotike in zvoka. Internetna stran: ljudmila.org/~savskib
Zoran Srdić Janežič (r. 1974) je akademski kipar in podiplomski študent Filozofije vizualne umetnosti v Kopru. V svoje delo vpeljuja nove materiale in tehnologije (animatronika, 3D virtualno oblikovanje, VR postavitve z AR kodo, podpora z znanstveniki na področju bio- in nanotehnologij, raziskave materialov ter fiziologije – kiparsko delo z biološkim materialom itd.) Med leti 1998 in 2007 je bil med ustanovitelji KUD Inštututa za likovne in multimedijske raziskave Modri krog Kranj, kjer je vodil program, leta 2007 je bil med ustanovitelji Zavoda za sodobne umetnosti in kulture Gulag (razstavni program, Čajanke za sodobno umetnost ter strokovne scenske delavnice). Od leta 2005 zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je vodja delavnic Lutkovnega gledališča. Je oblikovalec lutk, kipar in tehnolog na področju uporabe scenskih materialov, lutkovnih tehnik in tehnologij ter scenskega oblikovanja. Imel je 17 samostojnih in več kot 30 skupinskih razstav. Internetna stran: zsj.si
[1] Domača stran Borut Savski http://www.ljudmila.org/~savskib
[2] Pascal Quignard: Sovraštvo do glasbe, Ljubljana: Študentska založba, 2005
[3] Domača stran Borut Savski http://www.ljudmila.org/~savskib
[4] »Humanizacijo živali sovpada z animalizacijo človeka.« (Giorgio Agamben: The Open: Man and Animal, Stanford: Stanford University Press, 2004)