6-kanalna zvočnovizualna instalacija, 28’48’’
Drsimo skozi času in se skoraj ne zavedamo, da smo zdrsnili v ekstremno prihodnost, v kateri se celo brezskrbno bitje, kot je voda, zdi zahrbtno in zlonamerno. Sila, ki je tako močna, da pomaga elektrificirati mehanizirani svet. Že od nekdaj smo jo poskušali zajeziti, zadržati, a se nam je izmika in ter nas poskušala naučiti lekcijo o varčnosti in revščini, zmernosti in dostopnosti. Sama na vodo ne gledamo kot na zloveščo bitje, ki je pripravljeno uničiti ali skrajšati življenje, ampak se raje ozrem navznoter in se vprašam: “Ali lahko postanem voda? Ali lahko začutim, kaj potrebuje? Kam želi odteči? Koga želi nahraniti? Kako želi plesati?
I grew up in a house surrounded by water, with a torrential stream in front of it and an old mill canal at the back. I can still smell the damp stale air of the multilayered trauma of an early childhood soaked into conflicts, desires, and primordial fear of the rising torrential water, thunder and lightning. I feel unpleasantly connected to the violent forces of natural occurrences. Two weeks before my artist-in-residency at the Schaubmar Mill, my childhood home was gravely damaged by disastrous floods in Slovenia; only to find the location of my residency in drought. A known spring, Limbašská vyvieračka was waterless. Once, our climate was mild. Now, no one is spared from catastrophes. This brings home the awareness that we are all a part of this world and at the mercy of natural forces. Yet, the violence of the hydrosphere seems alluringly genuine compared to the anaesthetic matrix-like detachment of urban life. Ironically, humans grew a new sense of connection to the world through fear.
Odraščal sem v hiši, obdani z vodo. Pred njo je tekel hudournik, za njo pa stari mlinski kanal. Še vedno čutim vonj po vlažnem, zatohlem zraku večplastne travme zgodnjega otroštva, prepojenega s konflikti, željami in prvinskim strahom pred naraščajočo hudourniško vodo, gromom in strelami. Počutim se neprijetno povezanega z nasilnimi silami naravnih pojavov. Dva tedna pred umetniško rezidenco v Schaubmarjevem mlinu so v Sloveniji katastrofalne poplave hudo poškodovale moj dom iz otroštva; medtem ko je bila okolica mojega rezidenčnega bivanja v suši. Znani Limbaški izvir, je bil brez vode. Nekoč je bilo naše podnebje blago. Zdaj ni nikomur prizaneseno pred katastrofami. Ob tem se zavedamo, da smo vsi del tega sveta in prepuščeni na milost in nemilost naravnim silam. A nasilje hidrosfere se zdi vabljivo pristno v primerjavi z anestetično matrično odmaknjenostjo mestnega življenja. Ironično je, da se ljudje šele zaradi strahu ponovno povežejo s svetom.
Privlačijo me vodne ekologije in bujno zelenje okoli njih z milijardami majhnih rojevajočih se mrežnih bitij. Vode ponujajo obilicp avdiovizualnih dražljajev. V sami vodi ni ravnih linij brez krivulj. Pa vendar v njej ljudje ustvarjamo ravne črte, ki se vrezujejo v strukturo vode in sesajo njeno energijo. V naši hidrosferi obstaja občutljivo ravnovesje, ki se zlahka poruši.
“Zato se moramo vživeti v njeno valovanje, da bi začutili, kako naša telesa izvajajo geografijo valov, količino vode in krhke povezave med vsem, kar se giblje v njenem temnem prostranstvu.”
— Salomé Voegelin, The Political Possibility of Sound (2019, 75)
Zvočna instalacija je nastala med umetniško rezidenco avgusta 2023 v Schaubmarovem mlinu v Pezinku, dislocirani enoti Slovaške narodne galerije v Bratislavi, po naročilu Festivala eksperimentalne glasbe Mela.
Sorodna dela na temo vodnih ekologij: Voluminozno gibanje vodne Zemlje, Empatične atmosfere, oOo Liquid / Voda, Proti toku na rečni ladnji, Varni prostor: Čas vetra in voda, Zvok iz Zemljemorja, drobljenjeLEDU