Tvoje sočutje, je odgovoril grm,
Izvira iz prijazne narave; toda pozabi na to skrb.
Vetrovi so zame manj strašni kot zate.
Upogibam se in se ne zlomim.
— Jean de la Fontaine, Hrast in trst (Le chêne et le roseau)
Vztrajno sva čutila ta boleč, tesnobo vzbujajoč podzvoč zvočni pritisk.
Poslušajte s slušalkami ali zvočniki za prenos zvoka pod 120 Hz.
SUB: To krhko jutro je brutalno, zvočni pritisk nepredstavljiv. Vse ptice so utihnile ob prisotnosti takšnega nasilja.
Foto-01: Drugje je tukaj.
Foto-02: Nežna in natančna mreža.
Poslušala sva in tok misli nama je preplavil zavest.
Nekdaj bujni Hambacherški gozd je zdaj polje ekoloških, socioloških in ekonomskih sporov. Kot umetnika priznavava številna pretekla prizadevanja za preprečevanje tega ekocida. In gozd se še vedno s krhkimi močmi oklepa življenja. Poslušala sva njegove tihe šepete in svojo pozornost usmerila k nečloveškim oblikam, ki kljub nepojmljivemu uničenju in nasilju v svoji bližini še naprej vztrajajo, se upirajo in obstajajo. Z umetniškimi gestami njihovo življenjsko okolje narediva slišno, plaho razkrivava drobce njihove odpornosti in dajeva glas njihovim subtilnostim.
Lokacija Hambacherškega gozda je že dobro znana in dokumentirana; aktivisti_ke, državljani_ke, novinarji_ke in akademiki_čarke so o tem primeru obširno razpravljali_e, na način, za katerega si tukaj ne lastiva zaslug. Ob takšni situaciji se pojavi več vprašanj:
Kakšno stališče naj zavzameva?
Can we still make art with such context?
Družbeno-ekonomske posledice tega kraja, do določene mere, niso najine. Čisto res je, da se nisva naselila na območju gozda, v času, ko so ga zasedali drugi aktivisti_ke. Ne živiva v njegovi bližini, a kraj in njegovo situacijo sva doživela skozi svojo zvočno občutljivost, s poslušanjem s telesom in voljo do razumevanja, s pozornostjo do preostalih nečloveških in človeških sebstev. To izkušnjo predstavljava skozi drobce, ki bi jih lahko prepoznala kot artefakte državljanske nepokorščine, fragmente biotske raznovrstnosti ali kot zvočno atmosfero tega težavnega prostora. Prav ta zvočna atmosfera je za naju posebna značilnost tega kraja, kakršne nisva doživela nikjer drugje. Tega mesta ne naseljuje resnično slišen zvok, temveč vseprisotno podzvočno utripanje, nenehni udarci tesnobo vzbujajočega pritiska rudarskih strojev.
Ob srečanju z aktivistom prvi dan snemanja na terenu se je ključna točka najinega delovanja pojavila že po nekaj sekundah pogovora:
Kaj delata tu?
Prišla sva sem, da bi poslušala, beležila zvok in dokumentirala biotsko raznovrstnost, ki je tukaj še obstala.
Po vprašanju, ali je ta gozd še vedno zaseden in ali so tu še vedno aktivisti, je sam od sebe prec spregovoril o pojmu slave. Posredno je opozoril na dejstvo, da je vrhunec spora vsekakor že minil in da so številni aktivisti do določene mere iskali priložnost, da bi bili del »nečesa«. Po njegovih besedah sta zasedba gozda kot način boja za ohranitev prostora in ta alternativna oblika življenja razkošje.
Ob oblikovanju umetniške ideje sva razmišljala o podobni samokritiki. Odločila sva se verjeti, da sta umetnost in njena poetika kljub priviligiranim produkcijskim pogojem oblika odpora, saj razkrivata krhek položaj, ki je v prevladujočih diskurzih pogosto prezrt. Tukaj svojo pozornost usmerjava k nečloveškim oblikam, ki kljub nepojmljivemu uničenju v svoji bližini še naprej vztrajajo, obstajajo in živijo.
To delo je poklon odpornosti ekosistema in njegovih multiplicitet.
Pisati ni mogoče brez občinstva in brez mita, brez določenega občinstva, ki ga ustvarjajo zgodovinske okoliščine, brez določenega mita o literaturi, ki je v veliki meri odvisen od zahtev tega občinstva. Z eno besedo: avtor je v situaciji, tako kot vsi drugi ljudje. A njegova besedila, tako kot vsak človeški projekt, hkrati zapirajo, pojasnjujejo in presegajo to situacijo, jo celo razlagajo in utemeljujejo, prav tako kot pojem kroga razlaga in utemeljuje pojem vrtenja daljice. Bistvena in nujna značilnost svobode je, da je umeščena v situacijo. Opisovanje situacije ne more spodkopati svobode.
— JP Sartre, Qu’est ce que la littérature, 1947
Slišala pa sva tudi nekaj čudovitih tišin in videla delčke življenja, upora in odpornosti.
Zvok-12: Večer je miren na robu gozda. Gozd pripada tistim, ki v njem živijo [Wälder denen, die drin leben!]. In pošast preži kratek sprehod severno od tukaj.
Foto-03: Čas celi vse rane.
Foto-04: Umirjanje s spominom. Kaj si drevesa sporočajo med seboj?
Zvok-11: Smo bitja navad, hodimo po starih uhojenih poteh in se vračamo domov, če ga le najdemo v temi.
Foto-05: Brez lepote ni smisla v boju.
Foto-06: Vse to se zdi skoraj nadrealistično.
Zvok-10: Globoko v gozdu čas teče počasneje. Mešata se prisotnost vetra in antropogenih zvokov.
Foto-07: Stare korenine segajo globoko.
Foto-08: Če poslušaš, težko spregledaš majhne stvari.
Zvok-09: To je zabava raznolikosti in vabljeni so vsi: plezalček, lišček, sivi muhar, brglez, velika sinica, stržek, ščinkavec, žolna, taščica in vsakih toliko časa kakšna veverica.
Foto-09: Listi se pojavijo pod svetlobo.
Foto-10: Svetloba se pojavi pod listi.
Zvok-08: Pritisk stroja je otipljiv, medtem ko se gozd lesketa v večerni svetlobi.
Foto-11: Občutek pozabljenega spomina.
Foto-12: Za usmerjenost in upoglivost linij v kontekstu.
Zvok-07: Vse kar umre prinaša življenje.
Foto-13: Sprašujem se, ali je majcenem gnezdilčku uspelo. Toliko ptic pogine, preden poletijo.
Foto-14: Vedno, znova.
Zvok-06: Z razdalje bi človek skoraj verjel, da zvoki stroja pripadajo drugi vrsti. Ptice to dobro počnejo, prilagajajo se novemu prostoru.
Foto-15: Notranja raztegnjenost.
Foto-16: Zunanja raztegnjenost.
Foto-17: Očarljiva svetloba zgodnjega jutra.
Zvok-05: O čem drugem je še sanjati onkraj kapitalizma? Sem zgolj gledalec družbe spektakla.
Foto-18: Drevesa so svetišče, zatočišče pred žgočim soncem in skrivališče za naseljence. Njihove hišice na drevesih so še vedno visoko v krošnjah. Čakajo.
Foto-19: Jutranja rosa. Skoraj me je prevarala, da je to nov začetek.
Zvok-04: Ptičje petje mi nakazuje, kje me ni. Zadržujem dih in korake.
Foto-20: Odpornost neljudi je vzor.
Foto-21: Brez ravnih črt.
Zvok-03: Vendar se zdi, da so tukaj stvari jasne.
Foto-22: Kot da bi se pojavil odprt prostor. Skoraj diši.
Foto-23: Najmočnejši materiali so včasih videti tako krhki.
Zvok-02: Noč se mi še nikoli ni zdela tako neopisljivo skrivnostna.
Foto-24: To je vojno območje.
Foto-25: Vsi boji so ekosofski.
Zvok-01: Pomirjujoč ritem, ko piha veter.
Foto-26: Neizkoriščevalska družba pomeni solidarnost z nečloveškimi drugimi, ne le z živimi in organskimi, ampak tudi s tistimi, ki se zdijo neživ in inertni, kot na primer skala.
Foto-27: Tukaj nič ne ustavi vetra in lahko razmišljam le o razlastitvi in številnih življenjih drugih; drevesne kolonije, kolonije žuželk, družine merjascev … izgubljene. Čudno, kako odprti kopi vedno nosijo ime prav tistega kraja, ki so ga izbrisali.
Ali lahko gozd sploh kaj pogreša za človeško zadovoljstvo, zdaj ko je izgubil toliko?
Predmet-01 in Predmet-02: Elementarne stvari.
Kot dokaz smo na zemljevid gozda namestili zvočne in vizualne fragmente.
Rdeče pike Z predstavljajo zvočna gradiva. Zelene pike F predstavljajo fotografije. Modre pike P predmete. Rumene črte in rumen krog so poti videoposnetkov krošenj V.
In izgubo gozda sva primerjala z našjinim življenjskim prostorom.
Iz gozda se jama sprva zdi skoraj ravna, dvodimenzionalna, kot optični privid. Njen obseg je težko dojeti: pokrajina tako prostrana in tuja, da se je um upira sprejeti. S čemer se tu soočiva, ni le brazgotina v tleh, temveč pojav, ki daleč presega človeški obseg, a je v celoti posledica človeške dejavnosti, pravi hiperobjekt. Razmerja razburi vsak referenčni okvir. Kar ostane, ni šok v konvencionalnem smislu, temveč stalno, fizično nelagodje, kot nizko podzvočno utripanje, ki povzroča tesnobo, ki jo nosimo v telesu. Nič te ne pripravi na to, nič te ne prepriča. In vseeno poskušava: opustošenje primerjava z velikostjo najinih mest, ki sta prav tako obliki izčrpanosti. Včasih te analogije tvegajo ravno nasprotno, dogodek reducirajo na metaforo, le še eno katastrofo, ki jo je treba potlačiti z vsemi drugimi.
Zdaj izdelujeva prosojno konstrukcijo, da bi dobila občutek za obseg opustošenja.
Za novembrsko razstavo pripravljava veliko, a lahkotno in prepustno instalacijo, ki hkrati služi kot partitura za 12-kanalno kompozicijo. Voda kaplja z vrha, kajti multinacionalno energetsko podjetje za “obnovo” načrtuje poplavljenje jame.
Igrala bova z zvočnimi fragmenti gozda.
Igrala bova ob spominu na najino izkušnjo v gozdu in na prepadu. Zmiksala bova 12-kanalno skladbo, ki bo premierno predstavljena na razstavi. Stereo različico bova objavila na Bandcampu 20. novembra.
Pogledala smo navzgor proti utripajočim krošnjam, ki so naju ščitile pred žgočim soncem.
Vedno znova veva, da smo dosegli točko, od koder ni vrnitve.
Opis študije zvoka
Raziskava sledi zvočnim ostankom Hambacherskega gozda, ranjenega z rudarjenjem lignita v odprtem kopu. Terenski posnetki iz notranjosti gozda spletajo neznatno zvočno krajino z ostanki biotske raznovrstnosti, vdori človeškega hrupa in tesnobnimi podzvočnimi udarci površinskega rudarjenja. Hambacher je še nedavno nosil nečasten naziv največjega površinskega rudnika v Evropi, dokler ga ni presegel rudnik Bełchatów na Poljskem. Prav čudno se zdi, da odprti kopi nosijo imena krajev, ki so jih izbrisali.
Z zvočno instalacijo avtorja predstavljata napetost med raznolikostjo gozda in razkrojem, ki ga povzroča rudnik. To ni le zgodba o uničenju, temveč obenem o odpornosti. Tišina te zvočne pokrajine ustvarja čutno in čustveno okolje, v katerem občinstvo sprejema, kar je ostalo in koliko je izginilo pod ekstraktivističnim strojem. Sociomuzikološka raziskava to napetost razgrinja skozi krhke drobce: tišino preživelega gozda, fotografije majhnih stvari, dva najdena predmeta, video, zemljevid snemalnih točk, prostorsko postavitev, ki spominja na opustošeno krajino, ter dvanajstkanalno kompozicijo, zasnovano po značilnostih instalacije. To delo išče načine, kako govoriti o katastrofi, kako poslušati in kako iskati upanje ter sledove divjine celo v najbolj poškodovanih krajih. Skozi zvok in pripoved tketa veččutno zgodbo o možnostih sočutnega sobivanja z ranjeno pokrajino.
Predstavitev plakata poslušanja na simpoziju mreže CENSE
Foto: Matej Tomažin / Cona
Credits
Kompozicija in video esej: Ida Hiršenfelder in Hugo Lioret
Plakat poslušanja predstavljen na: CENSE | Preko poslušanja 2025: Hodimo s spremembami, Zavod Cona, Galerija Cukrarna, Ljubljana, odprtje: 23.–28. september 2025, 10.00–18.00
Produkcija razstave: Malou éditions (Même si), 97 rue de la Santé, Pariz, 20. november – 9. december 2025
Produkcija: Zavod Sektor (Ljubljana) in Malou éditions (Pariz)
Urednik: Jean-Christophe Aguas
Grafično oblikovanje: Juanma Gomez
Koprodukcija: Zavod Cona (Ljubljana) in IReMUS
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, IReMus, Malou éditions
Ida Hiršenfelder (beepblip) je zvočna umetnica iz Ljubljane. Ustvarja prostorske kompozicije, v katerih raziskuje zvočno ekologijo v jezikih nečloveških živali, sebstvo neorganskih drugih in poslušanje neslišnih zvokov. Pogosto komponira za sodobni ples, za kar je v sezoni 2023/24 prejela nagrado Zlata strela zavoda Bunker za zvočno krajino.
Hugo Lioret je francoski zvočni umetnik, doktorski raziskovalec in mediator s sedežem v Parizu. Pod mentorstvom Hyacinthe Ravet (IReMus, Univerza Sorbonna) izvaja sociomuzikološki akcijsko-raziskovalni projekt na podlagi bio-navdiha. Njegovo akademsko delo vključuje razmišljanja o terenskem snemanju kot glasbeni praksi in njegovi vlogi kot orodja za glasbeno mediacijo.
