“Preveč mene se skriva v svetu, Preveč sveta se skriva v meni” je sodobno plesni performans, v katerem se v različnih niansah srečujejo ples, zvok in glas. Anamaria Bagarić (avtorstvo in ples) v sodelovanju z Ido Hiršenfelder, Gašperjem Selkom in Pavlo Zabret.
22. september 2024, Zorica, Ljubljana, 20.00 | Premiera v sodelovanju z Ido Hiršenfelder (beepblip) – izvedba avtorske glasbe
25. september 2024, KČ Barutana, Kamnik, 20.00 | v sodelovanju z Ido Hiršenfelder (beepblip) – izvedba avtorske glasbe in Pavlo Zabret – avtorska poezija in govorjena beseda
29. september 2024, Zorica, Ljubljana, 20.00 | v sodelovanju z Gašperjem Selkom (X.U.L) – izvedba avtorske glasbe
Uprizoritve so intimne narave za omejeno število gledalcev. Mesto za katerokoli izvedbo si lahko zagotovite z rezervacijo vstopnic na drustvo.oksimoron@gmail.com. Vstopnice so brezplačne, ob prevzemu priporočamo prostovoljne prispevke.
O PREDSTAVI
Snov in gib predstave sta posledica raznolikih tehnik, zapisanih v telesu – plesnih, izraznih in somatskih, ob čemer je glavno vodilo izraz in filozofija buta. Če filozofija buto plesa ponuja gibalno izhodišče, pa drugo izvedbeno izhodišče ponujajo pesmi pesnice in režiserke Eve Kokalj, in njen grafit: “Preveč mene se skriva v svetu, Preveč sveta se skriva v meni”. Ker se svet premika s hitrostjo, ki je človek ne dohaja, je potreben proti-pol, kjer okolica (vsaj za hip) lahko obstaja v njegovem ritmu, in sočasno v svetu. Predstava se raziskovanja in umeščanja posameznika v svet loti preko dedukcije, odvzemajoč zunanje senzorične in socialne dražljaje, in se posveča kinetičnim; telo postavlja v prostor v presečišču zunanjih in notranjih entropij – kot merilo kaosa, meri entropijo. Ob tem se sprašuje, kje v telesu se kopiči brezoblična masa informacij, ki jih telo prejema, in na kakšen način lahko soobstaja z vsemi vzporednimi resnicami, ki jih ta masa tvori, a na njih nima vpliva. Zdajšnjost namreč potrebuje čas, da se usidra v telo, ga sprejme in spozna, ampak ob tem ne more izničiti napetosti, ki nastajajo v koliziji z zunanjim svetom. Predstava namreč nima namena razčlenjevati določenih situacij skozi prizmo lepotnih idealov, družbenih norm ali koristnosti, ki od zunaj določajo in označujejo telo. V nasprotju s tem, v telesu išče pristnost in prvinskost, ki je z mislijo ne doseže. Skuša se prebiti mimo označevalcev, ki pa hkrati govorijo neizpodbitno zgodbo o času. O času, ki je s telesnostjo ujet v tkivo plesalke (Bagarić), besedo (Kokalj, Rebrača, Zabret) in glasbo (Hiršenfelder, Selko).
Anamaria Bagarić je plesalka in koreorafinja, ki je svet plesne umetnosti spoznala s kolektivom Kjara’s Dance Project, kjer je sodelovala kot mlada plesalka. V Egiptu se je predstavila s prvim avtorskim solom 𝘋𝘢𝘳𝘬 𝘔𝘢𝘵𝘵𝘦𝘳(𝘴) ter sodelovala s Kairsko operno hišo in Cairo Contemporary Dance Centrom. Leta 2019 je dokončala Akademijo za ples – smer sodobni ples, s predstavo PRIZMA. Redno sodeluje s kolektivom fizičnega gledališča Fourklor in projektno s priznanimi slovenskimi koreografinjami in režiserji. V sklopu magistrskega študija na AGRFT, pod mentorstvom Tanje Zgonc, je ustvarila avtorsko predstavo Kava, črna (2022), ki deloma služi kot ustvarjalno izhodišče predstavi Preveč mene…
Koreografija, ples: Anamaria Bagarić
Avtorska glasba, izvedba: Ida Hiršenfelder / Gašper Selko
Poezija, govorjena beseda: Pavla Zabret
Poezija: Eva Kokalj, Aljoša Rebrača, Pavla Zabret
Svetovanje za režijo: Peter Frankl
Kostum: Salvija
Naslov: Eva Kokalj
Fotografija: Blaž Plut
Koprodukcija: VITKAR, KUD Oksimoron
Partnerji: Nataraja studio, KD Priden možic, Harlekin
Zahvale: Urška Centa (NEST), Borut Bučinel, Andreja Kopač, Tina Habun
Predstava je nastala s finančno podporo Mestne občine Ljubljana in Občine Kamnik.