Uprizoritev se vrti okrog poetičnih podob, v katerih lahko gledalec krepi osebno imaginacijo, čustva in afekt. V nasprotju z ukazovalnimi podobami, ki dominirajo v našem bivanjskem prostoru in nas delajo šibke ter bolj odvisne od avtoritete, v ospredje stopajo podobe, ki vznikajo in ponikajo, zavedajoč se krhkosti individualne integritete in avtonomije. (po Juhaniju Pallasmaaju)
Ustvarjalci si v predstavi Oči, ki letijo jemljejo čas za razbiranje prostorskosti, telesnosti in zvočnosti v prostorih, za katere ustvarjajo, ali bolje, kateri oblikujejo njih same.
Predstava je prvi del v procesno-raziskovalnem delu avtoric, v zaenkrat še nedoločenem nizu -ologij.
O času, časovnosti, cikličnosti
O “usedanju” v prostor predstave
O potrpežljivosti
O krhkosti trenutka, ki lahko bodisi razpade, bodisi lahko iz njega nekaj vznikne
O naravi gledišča
Divje, mitološko
Zračno
Peti element.
Ljubezen.
Stojiš, sediš, ležiš, se kam naslanjaš?
“Video projekcija po navdihu odlomkov maorske poezije o stvarjenju sveta iz knjige Josepha Campbella: Junak tisočerih obrazov”