Arhiv je časovni stroj, ki aktivno ustvarja načine, na katere dostopamo do individualnih ali kolektivnih izkušenj. Še posebej digitalni arhivi kot je Mrežni muzej predvidevajo odprt in prost dostopa do spominov, čeprav niso zgolj reprezentacija dogodkov, temveč polje, v katerem lahko presežemo informativnost dokumentov, da bi ojačali našo izkušnjo (nedoživete) preteklosti in tudi prihodnosti. Ne delamo ga zato, da bi se spominjali preteklosti ali jo razumeli, temveč, da bi mislili prihodnost. Arhiv naj vodi logika distribucije, ne logika akumulacije.
Ida Hiršenfelder, “Arhiv telesa / Telo kot arhiv”, in: Maska: časopis za scenske umetnosti, leto XXXV, No. 200bb, Jesen 2020, Aktualnosti, strani 74–83
Urednici: Pia Brezavšček in Alja Lobnik
Uredniška izjava
“Ta vprašanja so se v zadnjem času zgostila močneje, ko smo morali svoje tehnološke podaljške vriniti siloviteje in pogosteje tudi na mesta, ki so bila rezervirana za fizično realnost. Karantena je vzpostavila izredno stanje, ki nas je sililo umiriti tok, pri tem pa je tema mirovanja in zaustavitve, ki je zajela svet, tako nenavadno sovpadla tudi z letošnjo temo obeleževanja 100 let in 200 številk Maske. V letu, ko obeležujemo, namreč raztezamo praznovanje, izdajamo tri dvojne 200. številke in si jemljemo čas. Arhiviramo in digitaliziramo skupaj z mrežnim muzejem (Ida Hiršenfelder) ter se obračamo h konstitutivnim elementom revije, da bi jo lahko bolje in natančneje razumeli v njeni aktualnosti. Revijo Maska od njenega preloma v 90. letih temeljno določi nekaj značilnosti, ki jih detektirata tudi oba članka o Maski, objavljena v tej številki (članka Bojane Kunst in Alda Milohnića). Revija je vselej obstajala enakovredno drugim dogodkom v gledališki krajini. Kakor je v Maski iz 2006 zapisal Emil Hrvatin, je postavljena ob bok predstavam in razstavam zase terjala dogodkovnost: »Revija je festival na papirju. Bolj negotova in neredna je frekvenca njenega obnašanja, bolj deluje kot dogodek. Takšna je bila Maska v 90. letih.« Njena dogodkovnost je neposredno povezana z razumevanjem njenega mesta znotraj polja – revija si je želela generirati polje, v katerem ni razlike med umetniško in teoretsko produkcijo. Ustvarjati teorijo, ki ne diši po akademiji ter si dovoli biti ohlapnejša in igrivejša v formi in vsebini. Neke vrste performativnost pisanja, to je bil vselej namen revije. Maska je vedno bila precizna v reflektiranju meja, dojemala se je kot prostor srečanja in soočenja različnih umetniških in socialnih praks, v katerih se lahko reflektirajo predpostavke samega medija. Njena specifična vmesnost je njen atribut, ki jo v vseh letih delovanja ohranja vitalno in prepišno. Zanjo bi si želeli prav to, ohraniti nenaseljene vmesne prostore, bodisi skozi internacionalizacijo, ki lahko razpre ozke nacionalne kontekste, bodisi skozi transdiciplinarnost, kjer vsakič znova preizprašuje meje pisanja in gledališča.“
Povezava do publikacije: Mrežni muzej, v slovenščini in angleščini.