Hrup za strune, Vol.1 | album

Mehanika. Zvok utripa sem in tja. Ustvarja psihogeografije s stisnjenimi, večplastnimi in razpršenimi zvoki, ki izvirajo iz katerega koli zvočnega vira, na katerega sem naletel v zadnjih osmih letih, odkar sem začel raziskovati »naredi sam-a« elektroniko. Skladbe so zgrajene kot sestavljena prostorsko-časovna topologija, ki vstopa v različne mentalne prostore in označuje območja krčenja in raztezanja fizikalnih snovi, ki jih privlačijo razpršeni gravitacijski poli. Album je serija kratkih skladb, ki ustvarjajo aluzije na teorijo strun z vibracijami prostora v terenskih posnetkih (zvočnih, elektromagnetnih, ultrazvočnih), analogni elektroniki, modularni sintezi, digitalnih inštrumentih in računalniških manipulacijah. Uporaba sredstev za doseganje določenega zvoka ni le namerna in selektivna, temveč tudi neizključujoča.

Inštrumentov v resnici ne »igram«, temveč se »z njimi igram«, da bi napravila nepričakovane vzorce z nenavadnimi harmonijami in nepričakovanimi ritmi. Različne neuspešne ponovitve vabijo k anomalijam ter ustvarjajo majhne akustične ali analogne napake, ki sproščajo napetost mehansko ustvarjenih simetrij. S poigravanjem z idejo vibracije strun, sem se začel zanimati za žice, ki tulijo v vetru, pojoče mostove, pozabljene inštrumente, kot so stare družinske citre, ki so se prenašale iz roda v rod … Razpršeni zvočni delci v Gravitonu obstajajo v prostorih med zvoki kot graviton, unobtainium; nastali so z vlečenjem loka brez strune čez most kontrabasa. Igram se z znanimi zvoki in jih poskušam sestaviti na nenavadne, celo moteče načine.

Znanost. Da bi rešili eno najbolj perečih ugank kvantne gravitacije, fiziki iščejo graviton, delec brez mase, ki se giblje z neverjetno hitrostjo, brez električnega naboja in s kvantnim vrtenjem 2. Zdi se, da narava ni brez smisla za humor … Naslovi skladb so vzeti iz teorije strun, ne zato, da bi matematično sledili zapletenim izračunom, ki jih celo najnaprednejši raziskovalci poskušajo dokazati in se izogniti strašnemu neskončnemu rezultatu, temveč zato, da bi o tem razmišljali kot o metodi bivanja v svetu znanega. Ker je celotno vesolje zgrajeno iz danega nabora delcev – ne glede na to, ali je število 18 ali 32 ali večje – in je razlika med kamnom in mano veliko manjša, kot so nas prepričali. Album je meditacija o kompleksnostt in domačnosti, ki sestavljata celotno vesolje. V tem smislu so zvočne kompozicije uporabljene kot sredstvo za slišno doživljanje posledic naravnih pojavov, ki jih preučuje znanost. Bitja povezujejo temeljni predmeti vesolja kot celote – strune in brane. Kvantni delci tako predhodijo vse oblike medsebojnih izmenjav med nečloveškimi in človeškimi bitji in kulturami.

Pripovedovanje zgodb. Druga različica iste zgodbe pravi, da imajo vse stvari na svetu kami [神]. Tu in tam zbudim nekaj majhnih bitij in jim dam glasove (Interakcije). Nekateri so mehanski in zvenijo precej podobno organskim, vendar to ni tako pomembno … Nekateri zvoki razkrivajo celotne pokrajine ali prostrane, prostorne dvorane. Nekatere zgodbe so pripovedovane z odmevom teme in pogosto se ne zavedam povsem, kam skladba pelje. Spet drugič želim izraziti zelo konkretno zgodbo, kot na primer v Temni energiji. Skladba pripoveduje zgodbo o temnem žrebcu v surovi, vetrovni deželi, ki je po letih pretepanja s strani človeških rok ves izčrpan. Njegova sprednja kopita so zvezana s kratko železno verigo, ki močno ovira njegovo gibanje, zaradi česar ne more galopirati ali se pariti. Ni sam. Na tisoče takšnih, kot je on, trpi do grenkega konca, da bi jih postregli na zahodnoevropskih krožnikih, in nihče se ne sprašuje, od kod prihajajo ali kako živijo – kot je vedno v primeru samozadovoljnega potrošništva. Zvok verig je kot zvok denarja: hladen, oster in težko ga je posneti. Posnetek je zvočno prebijal, kajti velik del zvoka verig je nad slušnim območjem (25 kHz). Že samo to mora konja spravljati ob pamet.

Težave. Teža apokaliptične pogube pritiska na Zemljo in nekatere skladbe (Hedrons, Dark Energy) to odražajo bolj kot druge. Hkrati se zdi preveč enostavno biti pesimistična in obupati nad svetom, ker ga »nič ne bo izboljšalo«, tako kot je ustvarjanje disharmonij z uporabo analogne elektronike preveč enostavno. Pesimizem vodi v še večje uničenje zaradi resignacije, nevednosti ali čiste sprevrženosti, kot pri nekaterih akceleracionistih. Ustvarjanje harmonij katerega koli obsega z analogno in akustično opremo je nekoliko težje, saj je težko biti optimističen in vztrajno ustvarjati majhne rešitve, ne da bi jih projiciral v neko končno prihodnjo utopijo. Donna Harraway svetuje, da »ostajanje s težavami ne zahteva […] prihodnosti [ampak] učenja biti resnično prisoten, ne kot izginjajoče vrtišče med grozno ali rajsko preteklostjo in apokaliptično ali odrešenjsko prihodnostjo, temveč kot smrtna bitja, prepletena v nešteto nedokončanih konfiguracij krajev, časov, zadev, pomenov«. Skozi te skladbe bi se rad spomnil dobrih stvari in priklical pomembne zgodovinske dogodke – kot je na primer hrošč, ki pristane na snemalki.

Čarovnija. Teh dogodkov se spominjam, da bi naredila nepredvidljive in nepredpisane harmonije, polne igrivosti in potrebe po plesu (Heterotične strune). Globoko me ganejo lestvice in zvoki afriških godalnih instrumentov ter ritualna glasba bwiti. Noben zvok ni lepši od glasbe, ki pomaga pri zdravljenju, z vsemi krči, ki jih lahko prinese takšen proces. Kompozicija skladb je vztrajna, ponavljajoča se, a hkrati nepredvidljiva; prinaša preobrazbo v poslušalskem subjektu. Upam, da sem si spomnila nekaj teh ritualnih napevov …

Live events

• koncert ob izdaji albuma, Noise for Strings, Vol. 1, Kamizdat, Galerija Škuc, 12. september 2019 [video dokumentacija]
• beepblip koncert @ IGNOR #30 – platforma za literaturo, zvočenje in performans, Klub Gromka, AKC Metelkova, 27. november 2019
• beepblip koncert, Afterparty, Radio Študent, 89.3 MHz, 26. november 2019