Prizorišče in datum: …bo objavljeno naknadno…
Kompozicija: Ida Hiršenfelder
Izvedba: Ida Hiršenfelder and Urška Savič
Trajanje: 54 minut
Leto produkcije: 2025
Opis
Mikrotonalna kompozicija Nihajoči prostori združuje psihoakustiko z zoomuzikologijo, kajti človeško uho zazna mnogo manj mikrotonov med intervali kot na primer ptičje. Ljudje torej kljub svoji muzikalnosti zelo slabo prepoznavamo drobna tonalna odstopanja. Kompozicija z drgnjenjem činel z lokom spodbuja ptičji način poslušanja. Tovrsten inštrument za razliko od uglašenih inštrumentov ponuja razširjen razpon frekvenc. Skladba ustvarja prostor za aktivno psihoakustično izkušnjo nihanja zvočnih valov, ker poslušalstvo spreminja nihajoče valove tudi z gibanjem po prostoru. S pozornim poslušanje razvijamo sposobnost zaznavanja drobnejših razlik med intervali, saj celo trenirano uho zaznavati zgolj do 20 intervalov med C2 in D2, medtem, ko jih ptice zaznavajo preko 60. Povprečno, netrenirano uho pa jih zaznava še mnogo manj, predvsem zaradi redukcije sluha, ki je izpostavljeno harmonijam. Skozi neznani zvočni svet mikrotonalna glasba vzbuja nove čustvene in kognitivne odzive ter spodbuja nove načine poslušanja in bivanja z zvokom.
Kompozicijska zasnova
Izvajalki proizvajata mikrotonalne sekvence, ki v odmevnem prostoru proizvajajo prizvoke, interference in fazno izničevanje. Vsaka igra na dve čineli z različnima lokoma (violinskim, basovskim) in več bobni, ki jih drgneta z gumijastimi kladivi različnih velikosti in oblik. Partitura je napisana s posebnimi mikrotonalnimi oznakami v programu LilyPond. Vsebuje tudi aleatorične znake in predpisane kretnje ad libitum. Izvajalki snemata kompozicijo s statičnimi in vrtljivimi mikrofoni. Posnetek se uporablja za komponiranje 4-kanalne fiksne elektroakustične kompozicije z uporabo tehnik akusmatične montaže.
Izbira inštrumentov
Vsaka izvajalka izmenično igra na dve čineli. Vsak centimeter činele (debelina loka) je označen (z vodoodpornim flomastrom) z osnovnimi toni in prizvoki, ki jih lahko dosežeta z lokom. Oznake so večbarvne, da ustrezajo različnima lokoma. Izvajalki igrata na več tolkal (okvirni boben, morski boben, dežna palica). Razpolagata tudi z gromno cevjo, zvonci, ropotuljami in drugimi tolkali, ki jih uporabljata ad libidum, kadar je to določeno.
Metoda igranja
Konstantno vlečenje činel (dva različna loka: violinski in bas); frikcija z gumenimi kladivi na činelah; frikcija z gumenimi kladivi na bobnih; vrtenje morskega bobna in dežne palice
Akuzmatične gesturalne tehnike in energetski modeli
Kompozicija vsebuje akustmatične gestualne tehnike oziroma energijski modeli, ki določajo izvajanje določenih segmentov ter hkrati služijo kot vodilo za elektroakustično kompozicijo. Glavnina gestualnih tehnik bo trenje, kopičenje zvočnih mas, nihanje in fluks. Mestoma se bodo pojavili tudi perkusivna resonanca, odboj ter vrtinci in rotacije.
Snemalna metoda
V dveh akustično resonančnih točkah v prostoru se nahajata dva kompleta vsesmernih stereo mikrofonov, obešenih na gumijastih trakovih na vrtljivem mobilnem stojalu. Dva usmerjena mikrofona v dveh akustično resonančnih točkah. Snemanje ambisoničnega B-formata za prostorsko referenco.
Akuzmatične montažne tehnike
Za 4-kanalno fiksno kompozicijo bodo uporabljene predvsem sledeče akuzmatične montažne tehnike: delta zvoki, zamenjava napada, interpolacija, sestavljeni objekti, navzkrižno bledenje, povezava skozi temo in variacijo. Uporabljene bodo tehnike transformacije kot so frekvenčna, spektralna, amplitudna, časovna in prostorska transformacija za doseganje maksimalne fazne interference prizvokov.
Kolofon
Kompozicija: Ida Hiršenfelder
Izvedba: Ida Hiršenfelder and Urška Savič
Produkcija: ON Rizom (zanj Nataša Serec) in ŠŠŠŠŠ, Zavod za prostorsko glasbo
Mentor za igralne tehnike: Jaka Berger
S podporo: Mestna občina, Oddelek za kulturo
O izvajalkah
beepblip (Ida Hiršenfelder) je zvočna umetnica in arhivistka. Komponira potopitvene psihogeografske prostorske skladbe z elektroniko, kodo, analognimi sintetizatorji in terenskimi posnetki. V delih raziskuje predvsem zvočno ekologijo in zvočno prostorjenje, s katerimi obravnava teme, kot so sebstvo neorganskih drugih, prevajanje nečloveških živalskih jezikov in poslušanje neslišnega. Bila je članica zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra (2011–7), trenutno pa je del skupine Jata C za bioakustiko in zvočno ekologijo (2018–), skupnosti Clockwork Voltage za modularno sintezo (2022–) in CENSE Central European Network for Sonic Ecologies (2022–). Njene samostojne albume Šum za strune, 1 (2019), Šum za strune 2 (2020) in prihajajočega Ritmagogija (2025) je izdala založba Kamizdat. Zvočne instalacije je razstavljala na skupinskih razstavah v številnih muzejih, kot so MG+MSUM (2013, 2023, 2025), MSU Zagreb (2019), ZKM Karlsruhe (2022) in Kunsthaus Graz (2025). Njene skladbe so bile predstavljene na različnih festivalih, med drugim Ars Electronica, Linz (2016), Device Art, Zagreb (2019), OTTOsonics, Ottensheim (2022), Wave Field Synthesis, Haag (2022, 2023), Gibaja, Zagreb (2023), Experimance, Saarbrücken (2024), Festival korenite hoje TO)pot, Ljubljana (2024) in Svetlobna gverila, Ljubljana (2025, napovedano). Hiršenfelder je zaključila magisterij iz sonologije na Kraljevem konservatoriju v Haagu (2023). Pogosto komponira za sodobni ples, za kar je v sezoni 2023/24 prejela nagrado zlata strela Zavoda Bunker za zvočno krajino.
Urška Savič (Sava šumi) (1992) je fotografinja, recenzentka, radijska umetnica in producentka. Leta 2014 je diplomirala iz kolaža in fotomontaže na FAMU (Akademiji za scensko umetnost v Pragi), leta 2020 pa magistrirala na ALUO (Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani) s poudarkom na arhivskih praksah v sodobni umetnosti, za kar je prejela Prešernovo nagrado. Med letoma 2015 in 2019 je bila aktivna v kolektivu Modri kot v Avtonomni tovarni Rog (Ljubljana). Zvok in pisanje je začela vključevati v svojo večmedijsko prakso med študijem na izmenjavi v Portu (2017–8). Od leta 2017 dela v Redakciji za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent, od leta 2019 deluje tudi kot umetniška vodja Odprte radijske (umetniško-teoretske) raziskovalne platforme R A D A R. Leta 2021 je začela delati kot radijska tonska mojstrica. Kot recenzentka sodeluje pri revijah Fotografija/Membrana, Maska, Razpotja in Kino ter soustvarja večmedijski projekt Sluhodvod – Zavod Sploh ter festivale Svetlobna gverila, Rdeče zore, Mladi levi in Mesto žensk. Od leta 2023/24 poučuje na Oddelku za fotografijo ALUO. Je satelit fotografskega kolektiva Kela in ŽLINTA zvočnega eksperimenta Glitch trigger.