glej theatre | 40 years

I was invited by the editor of the reader to research the early usage of video and electronic media at Glej Theatre for the 40th Anniversary of the theatre.

[text title] Video in televizija (in cel hudič šaradasti)
[title] GLEJ, 40 let
[editor] Ana Perne
[chronology] Samo Gosarič, Ana Perne
[posters] Ivian Kan Mujezinović, Miha Žabnikar – Grupa Ee
[text writers] Zala Dobovšek, Marina Gumzi, Ida Hiršenfelder, Mojca Jan Zoran, Primož Jesenko, Andreja Kopač, Ana Perne, Marinka Poštrak, Maja Šorli, Marcel Štefančič jr., Rok Vevar
[language, pages] Slovene, 216 str.: ilustr.; 23.2 cm
[publisher, year] Ljubljana: Gledališče Glej: Slovenski gledališki muzej, 2011

ISBN 978-961-92562-3-7

Pisatelj Rudi Šeligo in režiser Žarko Petan sta se v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja odločila za nenavadno uprizoritev besedila, ki so mu kritiki pripisali polno neustreznost za gledališko predstavo. Monodrama Šarada ali Darja kot prva sinteza videa in gledališča v srednji Evropi (premiera: 11. december 1975, Poljane) je temeljila na noveli Šarada in fragmentih iz romana Rahel stik. Šeligo jo je posebej prilagodil za igralko Polono Vetrih, ki je kot mlada igralka dobila izjemno priložnost za poglobitev v razslojeno besedilo, polno psiholoških pasti, ki jih nastavlja prvoosebna pripoved najstnice Darje o njeni bandi družbenih neprilagojencev, soočenih z bednim vsakdanom v deževnem Kranju. Pisatelj v zgodbo uvede izdelan čustveni profil pripovedovalke, brez da bi zapadel v psihologizem, predstavi njeno paranojo pred ljudmi in njen neposredni odnos s skupino vrstnikov, ciničnih do družbene monotonosti. A sama vsebina monodrame ni igrala posebne vloge pri še eni nenavadni odločitvi Žarka Petana, da v gledališče pripelje televizijo oziroma video medij, ki ni igral le scenografske, temveč tudi dramaturško vlogo. K tej odločitvi ga je pripeljala struktura besedila, ki je v novelo uvajala slengovske fraze in pogovorno sintakso, kar ga je pripeljalo do razmisleka o spremembi razmerja med literarno in oralno kulturo v času elektronske dobe. »Elektronska tehnologija nas je pripeljala nazaj v vzorce plemenske družbe, kjer igrajo glavno vlogo komunikacijske mreže. Fragmentacija človekove identitete v elektronski dobi spominja na enkratno emocionalno mešanico, ki strukturira človeka v oralnih družbah, kjer literarni individualizem več ni možen.«

Petan je k sodelovanju povabil tandem Nuša in Srečo Dragan, do tedaj edina umetnika v slovenskem prostoru, ki sta se že nekaj let ukvarjala z video medijem. Video zgodba je bila strukturirana v treh delih: prenos snemanja publike v zaprtem krogu (close-circuit), prenos snemanja detajlov igralkinega telesa v zaprtem krogu in vnaprej pripravljeni posnetki na polinčnem odprtem kolutu (open-reel). Srečo Dragan je s kamero vstopal v igralkin prostor in pred odrom snemal detajle s kamero, ki so se v živo predvajali na televiziji na odru. Medtem je Nuša Dragan skrbela za menjavo odprtih kolutov in preklapljanje iz žive slike v posnetek in spet nazaj. Zaradi te delitve dela sta dva izmed petih kritikov predstave pripisala video le Sreču Draganu. Dragana sta pred tem res že delovala kot samostojna avtorja na področju eksperimentalnega filma, pri videu, ki je temeljil na komunikaciji, pa sta vedno in brez izjeme delovala v tandemu.

Advertisements

About beepblip

https://beepblip.org/about/